Daniela Čeligoj iz Dolnjega Zemona pri Ilirski Bistrici je v gorah, kadar ji le dopuščajo čas, vreme in razmere. Začela je na domačem Snežniku, nato so prišli slovenski dvatisočaki, zahtevnejši vzponi v Alpah, Mont Blanc in najvišji vrhovi evropskih držav. Letos je bila dvakrat tudi na Kilimandžaru.
A višina zanjo ni merilo vrednosti nekega vzpona. Enako spoštovanje, pravi, ima do gore, visoke pet tisoč metrov, kot do najvišje točke države, ki meri le nekaj sto metrov. In tudi po številnih izkušnjah se v gore še vedno odpravlja s precejšnjo mero previdnosti.
V Nedeljskem klepetu smo se z Danijelo pogovarjali o tem, kako se je začela njena ljubezen do gora, zakaj se je zahtevnejših vzponov lotila postopoma in kaj ji pomenijo trenutki, ko se v hribe odpravi sama. Spregovorila je o vzponu na Mont Blanc z Marijo in Andrejem Štremfljem, o Kilimandžaru in vplivu višine na telo, pa tudi o trenutku, ko se je morala na najvišji gori Švice zaradi izčrpanosti obrniti le nekaj sto metrov pod vrhom.