Na treh ljubljanskih lokacijah so postavili retrospektivno razstavo Iva Mršnika z naslovom Esenca. Njegov umetniški opus z modernistično redukcijo in poglobljenim raziskovanjem risbe kot temeljnega likovnega postopka zavzema posebno mesto v zgodovini slovenske umetnosti. Dela so na ogled v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih imetnikov, Video galeriji KLET in Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana.

Ivo Mršnik se je leta 1939 rodil v Knežaku, vojna leta pa je preživel  pri očetovih starših na Kalu pri Pivki. Po vojni je družina živela v Pivki in Šmarju pri Sežani. Najprej se je izučil za  ključavničarja, in se kasneje vpisal na Likovne akademijo Univerze v Ljubljani. Za diplomsko delo je leta 1968 dobil Prešernovo nagrado.  Ob pedagoškem delu na Osnovni šoli Vič v Ljubljani je nadaljeval študij na slikarski specialki pri profesorju Maksimu Sedeju ter leta 1972 končal grafično specialko pri Riku Debenjaku in Marjanu Pogačniku. Leta 1975 je pri Gabrijelu Stupici končal še slikarsko specialko. Od leta 1978 je bil zaposlen na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je kasneje postal redni profesor za risanje z grafiko in metodiko. Leta 2011 mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužni profesor.

Leta 2018 je prejel nagrado Ivane Kobilce za prepričljivo umetniško držo in potovanje s tokom časa, kot je bilo zapisano v obrazložitvi ob podelitvi omenjene nagrade. Njegova dela so vključena v pomembne domače in tuje zbirke, tudi v stalno grafično zbirko Albertine na Dunaju. Je prejemnik več nagrad v tujini in doma. Sodeloval je na več kot 100 skupinskih razstavah in samostojno v vseh pomembnih galerijah slovenskega prostora.

Kustosinja njegove retrospektivne razstave je Petja Grafenauer. Kot je zapisala, Mršnikove risbe in grafike ne pričajo o obdobju, temveč o trajanju. Niso komentar sveta, temveč prostor za bivanje v njem. V času, ko umetnost pogosto meri svojo vrednost po vidnosti in hrupu, Mršnik ostaja glas tišine – umetnik, ki dokazuje, da je moč umetnosti v njeni zbranosti.

Ivo Mršnik, Triptih 2006  

V Slovenskem etnografskem muzeju so že v januarju odprli veliko občasno razstavo Maske: Od rituala do karnevala, ki predstavlja različne oblike maskiranja s poudarkom na pustni dediščini Slovenije. Gre za obsežen projekt, ki je nastajal skoraj 20 let, vključuje tudi izid publikacije, jeseni bo sledil mednarodni simpozij.
Maskiranje je del različnih šeg življenjskega kroga in tudi letnega kroga. V muzeju so želeli predstaviti univerzalno maskiranje. V razstavo so vključili več kot 120 mask, oprav in rekvizitov iz slovenskih in zunajevropskih zbirk muzeja. Med temi sta na ogled maska Butalca iz Cerknice in oprava Hrušiških škoromatov iz Brkinov. Kustosinja za duhovno kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju opaža, da je vloga muzealcev tudi, da tradicionalne pustne skupine spodbudijo k prenosu znanja.

Slovenija je včeraj doživela največjo Zlato ohcet v svoji zgodovini. Tako je Pustno društvo Cerknica poimenovalo letošnji karneval, s čimer se je spomnilo na prvega. Ta je po ulicah Cerknice pod imenom Kmečka ohcet krenil pred pol stoletja. Društvo je z obiskom karnevala izjemno zadovoljno. Po njihovih besedah je bilo obiskovalcev več kot 20 tisoč. 

Zadovoljni so tudi z obiskom ostalih pustnih dogodkov. Rekorden je bil tudi obisk otroške maškarade. Poslušaj. 

Foto: Ljubo Vukelič, Občina Cerknica 

Janez Janša je dolgoletni politik, nekdanji predsednik vlade, izkušen obramboslovec in strasten planinec. V slovenskem političnem prostoru je prisoten že desetletja, njegovo ime pa je eno najbolj prepoznavnih. V svoji karieri je doživel številne politične vzpone in padce, nikoli pa ni odnehal. Izpostavlja prihodnost politike, pomembnost gospodarstva in izkušnje, ki jih je nabral skozi leta. Poudarja tudi osebne zgodbe, predvsem stike z ljudmi. 

Beseda je tekla o tem o tekočih dogodkih v državi, o izzivih za gospodarstvo, prihodnjih volitvah, pa tudi o povezovanju z ljudmi na terenu. V pogovoru ne manjka iskrenih in neposrednih zgodb in zanimivih vpogledov in razmišljanj o Sloveniji, politiki in življenju. Poslušaj.

Irena Štembergar je dolgoletna članica šem iz Vrbovega, ki se dobro spominja začetkov pustne povorke v Ilirska Bistrica. Leta 1997 so se Vrbovci kot prvi organizirano odpravili po mestu, v času, ko povorka še ni bila ustaljena in je organizacija potekala z veliko improvizacije, a z jasno željo, da dogodek zaživi. Pozneje so se pridružile tudi druge skupine z območja občine, med njimi vrbiške šjme, hrušiški in podgrajski škoromati, konjeniki Snežniškega kluba ter motorizirani Kočanci, in povorka je skozi leta postopoma prerasla v tradicionalno prireditev, ki jo danes pozna in spremlja širše bistriško območje. Irena pravi, da je bil pust na bistriškem že v tistih letih zelo priljubljen in da so v pustnem času vsi Bistričani dihali kot eno.