V 103. letu starosti je odsanjala k soncu gospa Anica Cucek iz Postojne. Kot mlado dekle pa je na rojstnem Kobariškem sanjala tudi svobodo in zanjo zastavila svoje življenje.
Njeno domačo Borjano je tlačil fašistični škorenj, a rodila se je v družini, ki je kljub težkim razmeram, ali pa prav zaradi njih, ohranjala močno narodno zavest, pogum in vero v pravičnost. Mlada Anica, se je po kapitulaciji Italije pridružila partizanskemu gibanju. V Gregorčičevi brigadi je doživela krutost vojne in zrla smrti v oči, a ni se zaman rodila s klenim priimkom iz breginjskih vasic – Hrast.
Tudi po vojni, ko jo je leta 1947 življenjska pot pripeljala v Postojno, je ostala zvesta ljudem in skrbi zanje. Predano je delala v tukajšnji bolnišnici. Kraju, v katerem je preživela večino svojega dolgega življenja, pa je podarila veliko ur prostovoljnega dela v več društvih. Še posebej aktivna je bila v kulturnih sekcijah tukajšnjega društva upokojencev, najbolj njeno pa je bilo Združenje borcev za vrednote NOB Postojna.
Gospo Anico smo dobro poznali tudi na radiu, saj je bila mama naše Branke. Verjemite, po srcu in mislih, je bila mlada in vedra do zadnjega diha, kljub temu pa živa priča nemirnega 20. stoletja. Vedno smo občudovali njeno vedrino. Neskončno smo ji hvaležni za svobodo, ki jo imamo in ji za zgled. Naučila nas je, da je treba, pa naj bo še tako težko, biti in ostati Človek.
Hčerkama Branki in Mojci, vnukoma Andražu in Davidu, sorodnikom, prijateljem pa izrekamo iskreno sožalje.
