Začetki delovanja PGD Ilirska Bistrica segajo v 80. leta 19. stoletja, ko je nekaj posameznikov s prispevki krajanov nakupilo osnovno gasilsko opremo.

Največja pridobitev je bila gasilska brizgalna. Ilirsko-bistriško-trnovsko društvo z dvema gasilskima četama pa je bilo uradno ustanovljeno leta 1894. Društvo, ki sodi med najstarejša na Slovenskem, je z opremljenostjo kar zadovoljno, prostorskih težav pa že 15 let nima več. Več kot 130-letna zgodovina društva beleži nešteto intervencij, samo letos poleti so jih imeli več kot sto,  je povedal poveljnik Klemen Škrab. Poslušaj. 

(Foto: Arhiv društva)

Minuli konec tedna so prebivalci Loške doline zgroženi objavili posnetke graščine Koča vas z udrto streho. Zdi se, da je odšla rakom žvižgat še ena grajska stavba na Slovenskem. Renesančno graščino so v drugi polovici 16. stoletja zgradili gospodje Hallerji, po požaru leta 1674 pa je dobila baročno podobo.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) namerava stanje na terenu preveriti v čim krajšem času.  V skladu z Zakonom o varstvu kulturne dediščine je za objekt kulturne dediščine dolžan skrbeti lastnik, razlagajo. Kdo je, na zavodu ne vedo, nameravajo pa izvedeti in nato o zadevi obvestiti Inšpektorat za kulturo in medije pri Ministrstvu RS za kulturo. Drugih pristojnosti pa  ZVKDS nima, dodajajo.  

Po naših informacijah je lastnik dvorca podjetnik Miha Kušar iz Ljubljane.

Spomnimo, da je Koča vas je za slovensko kulturno zgodovino izjemno pomemben objekt. V njem je konec 17. stoletja živela baronica Ester Maksimilijana Coraduzzi. Njena hči Maria Isabella se je poročila z baronom Marenzijem iz Trsta. Mati in hči sta si dopisovali v slovenskem jeziku. Njuna pisma  danes veljajo za enega izmed dokazov, da takrat slovenščine niso uporabljali le nižji sloji in da v očeh plemstva ni bila manjvreden jezik.

Dvorec Koča vas se je v slovensko literarno zgodovino drugič zapisal še med obema vojnama v letih 1933 in 1934, ko je v njem iskal miru in navdiha pesnik Oton Župančič. V Koča vasi je nastal Župančičev pesniški ciklus Med ostrnicami ter nekatere druge pesmi in risbe. Dvorec je bil takrat v rokah družine Schollmayer-Lichtenberg. Graščino je pridobil izjemen gozdarski strokovnjak, pa tudi pomemben zgodovinar območja, kjer je deloval, Henrik pl. Schollmayer-Lichtenberg. Njegova hči Greta (Margareta), je morala dom zapustiti po 2. svetovni vojni. In v graščino ni nihče več vlagal denarja, niti denacionalizacijski upravičenci ne.

Oton Župančič  je svoji gostiteljici Greti oponesel nemška priimek in ime graščine. Tako so v njegovi pesmi ostrnice šepetale: »Me nismo Hallerstein, smo Koča vas!«

Kmalu tudi to ne več.

Foto: Mario Žnidaršič 

Ranljive skupine ljudi, kot so invalidi, pa tudi otroci in mamice z vozički se na svojih poteh srečujejo z različnimi ovirami, na katere opozarja in jih poskuša premostiti tako imenovana multimodalna mobilnost. Pilotni projekt Ministrstva za infrastrukturo, Geodetskega inštituta in Beletrine, ki zaenkrat zajema 21 občin, bo omogočil boljšo kakovost življenja osebam z različnimi invalidnostmi.

Usmerja se predvsem v rešitve mobilnosti v mestih, dostopnosti javnih institucij ter spletne dostopnosti. Na petkovi predstavitvi v Postojni sta bili na vrsti Notranjsko-kraška in Južnoprimorska regija, kjer v projektu sodelujejo občine Postojna, Divača, Hrpelje-Kozina in Cerknica. Te si že zdaj prizadevajo za visoko kakovost življenja vseh svojih občanov, posebno skrb in pozornost pa namenjajo invalidnim prebivalcem ter drugim ranljivim skupinam.

Ob reorganizaciji Policije leta 2011 je notranje ministrstvo ukinilo  Policijsko upravo Postojna in sedež uprave združilo s koprsko. Sindikat policistov že vsa ta leta opozarja na pomanjkanje policistov na območju Policijske postaje Postojna, ki pokriva postojnsko in pivško občino.

Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar meni, da varnost zato nič zmanjšana, da pa je majhno število policistov posledica nezainteresiranosti za policijski poklic, s katerim se soočajo že nekaj let.

Športno kulturno društvo in Krajevna skupnost Orehek sta nedavno pripravila predavanje o podobah in pomenu gradu Orehek, ki so ga vremenske razmere, slabo upravljanje lastnikov in zob časa že dobro načeli.  V goste so povabili arhitekta in umetnostnega zgodovinarja dr. Igorja Sapača, ki je o grajski dediščini na Slovenskem spisal več monografij.

Trenutno je tudi član projektne skupine pri raziskovalnem projektu Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reintrepretacije. Projekt, ki ga vodijo na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta pri ZRC SAZU, financira Agencija za Raziskovalno dejavnost RS.

Orehovški grad ima pestro zgodovino, ki so jo zaznamovali mnogi lastniki in politične razmere. Prvič se ga omenja v 13. stoletju. Kako se je začela gradnja renesančnega dvora v Orehku, ni znano. Zgraditi ga je dal Ahacij Thurn, upravitelj Kranjske, protestant, ki  je večkrat sodeloval v bojih s Turki. Gospodarski razcvet in nemalo stilskih preobraz sta tako grad kot samva vas doživela  s prihodom plemiške družine Rossetti  iz Bergama.  Protiturško obzidje se je umaknilo  zahtevam novega časa. Od leta  a vse do nacionalizacije 1948 je bil grad dom poštnih upraviteljev, družine Dolenc. V to družino se je poročila tudi vnukinja Miroslava Vilharja in hčerka pisatelja Hinka Dolenca Jožefina Dolenc. Manj znano je dejstvo, da je po Dolenčevih, ki so grad temeljito obnovili v začetku 20.stoletja,  svoj pečat v gradu pustil tudi nacizem. V prejšnjem sistemu so v gradu Orehek bivali  zadružni delavci,  po denacionalizaciji ga je nekdanja lastnica Darja Dolenc predala v last Občini Postojna.  Zadnjih nekaj let grad sameva in vse bolj propada. V strehi osrednjega renesančnega dvora zeva luknja,  ki bi lahko postala usodna za rušenje tega kulturnega spomenika. Poslušaj. 

Foto: Dragana Čolić in Miran Kogovšek