Postojnčan Eki Alilovski je ustanovni član in vodja zasedbe Mary Rose, sam pravi, da je v prvi vrsti kitarist. Čeprav so bili njegova prva želja bobni in je za kitaro prijel šele v poznih najstniških letih, je eden najbolj cenjenih kitaristov, ne le v Sloveniji, tudi v regiji. Razmišlja, da je mogoče kot samouk kitaro lahko še bolje spoznal in oblikoval lasten, prepoznaven slog. Tega cenijo tudi svetovno znani glasbeniki, s katerimi je že sodeloval.

Prodal se ni nikoli, odzval se je le na vabila tistih glasbenikov, ki so mu všeč. “Fajn je, ko stojiš za narejenim,”  je prepričan. Pravi, da je srečen človek. Ne le, da dela, kar ima najraje. Dobesedno na noge se je postavil po hudi poškodbi hrbtenice in po nekaj premora znova prijel za kitaro. Glasba mu je že v mladosti dala prijatelje za vse življenje. Da se z melodijo v glavi zbudi in zaspi, pa je samoumevno in razumljivo tudi njegovima ženi in hčeri. “Ne bom rekel, da mi glasba pomeni vse, skoraj vse pa res,” razlaga Eki, ki glasbo doživlja tudi kot časovni stroj. Poslušaj. 

Foto: arhiv skupine Mary Rose 

V kultni Brivnici Ozbič v Postojni skrbi za lepo urejene moške frizure in brade tudi Luka Šinkovec. Da bo frizer, je vedel že v šestem razredu osnovne šole, za poklic brivca pa se je odločil  pri petnajstih letih. Pri izbiri poklica so ga podpirali prijatelji in družina. V svojem delu tako uživa, da si je za zgled postavil kar legendarnega Janka Ozbiča. “Bril bom, kolikor časa bom lahko,” pravi.

Svoje znanje je že tako izpilil, da sta po vsakem britju ali striženju zadovoljna tako on kot stranka. Mladim pri izbiri poklica zato svetuje, naj se odločijo na podlagi svojih zanimanj in veselja in ne morebitne misli na zaslužek. Njega je navdušenje pripeljalo v najstarejšo brivnico na Slovenskem, česar ne bi zamenjal za nič na svetu. “Če delo opravljaš s srcem, ga opravljaš še enkrat bolje, kot bi delal samo za denar.” Še več je Luka povedal v mladinski oddaji Maš to!

 Foto: osebni arhiv 

Via Dinarica je pohodniška pot, ki povezuje Dinarsko gorstvo od Slovenije do Albanije. Začne se na Nanosu, v Sloveniji pa preči tudi Predjamo, Sv. Lovrenca, Planinsko goro, Planino, Rakov Škocjan, Cerkniško jezero, Bloke, Križno jamo, Loško dolino, Snežnik in Babno Polje. V celoti je dolga 1300 km, 160 km pa meri njen slovenski del.

Upraviteljica poti v Sloveniji je RRA Zeleni kras. Projekt Via Dinarica se je pred leti začel v Bosni, kjer so želeli povezati obisk planinskih poti z razvojem krajev ob njih. Tudi snovalci slovenskega dela so traso potegnili tako, da pohodniki lahko prespijo na turističnih kmetijah ali poiščejo vodnike, ki jih peljejo po delih poti in krajih ob njih. Oskrbniki koč opažajo, da je pohodnikov na Via Dinarici vsako leto več.  Celotno pot, torej 1300 km, največkrat prehodijo ženske in to ženske, ki gredo na pot same.

V Kulturnem domu Cerknica so zadovoljni z razgibanim koncem minulega leta, januar pa bo pri njih minil v znamenju filma.  Kulturni dom Cerknica obiskovalcem lahko postreže z aktualnimi filmskimi novostmi, ker ima nov sodoben kinoprojektor. Do njega je v okviru projekta Vzpostavitev regijskega kina, ki ga je podprl LAS Notranjska, ob pomoči Občine Cerknica prišel z evropskimi sredstvi.

Zadnjim filmskim uspešnicam pa ob bok še vedno postavljajo zahtevnejše izdelke, saj so člani Art kino mreže Slovenije. Poslušaj.  

Danes ob 19. uri bodo v Hiši kulture Pivka odprli razstavo del Urške Alič z naslovom Trki. Kustosinja razstave Mojca Grmek je o ustvarjalki, ki deluje na področju grafike, zapisala, da slednjo razume kot širok poligon raziskovanja različnih pristopov in materialov.

Navdih za svoja dela črpa iz vsakdanjosti, kjer jo še posebej privlačijo nenavadne situacije, neobičajnosti, napake in spodrsljaji.   Na razstavi z naslovom Trki umetnica predstavlja svoj najnovejši opus del, ki ga sestavljajo grafike srednjih formatov v tehniki sitotiska in manjši objekti, izdelani iz različnih naravnih materialov. Poslušaj.