Olga Braniselj je upokojena medicinska sestra. Največ delovnih let je preživela v Zdravstvenem domu v Cerknici in v ambulanti v Loški dolini. Tuja ji ni niti skrb za otroke, saj je nekaj let delala kot vzgojiteljica v Cerknici, danes pa za mladino skrbi na Pustu v Cerknici.

Kot pravi Olga Braniselj, gremo z dobrimi odnosi lepše skozi življenje.  Da to drži, pokažejo tudi zdaj odrasli, za katere je skrbela v vrtcu. Pravi, da jo vselej z veseljem pozdravijo in z njo spregovorijo kakšno besedo. V prostem času je izredno aktivna. Najdemo jo na vsakoletnih pustnih prireditvah v Cerknici, kjer skrbi predvsem za podmladek. V mlajših letih je bila lovka, v kar jo je vpeljal njen oče. Velikokrat ji je bilo med moško družbo v svetu lovstva težko, vendar je fante hitro spravila v red s svojo navihanostjo. S časoma je lov opustila, med pokojem pa se je zaljubila v čebele. Rada ima naravo, pravi pa, da jo delo s čebelami, kljub temu, da so zahtevne živali, izredno sprošča.

Olga Braniselj je prejemnica občinskega cerkniškega priznanja, ki si ga je zaslužila z delom v prostovoljstvu v okviru Območnega združenja Rdečega križa Cerknica, izbrana pa je bila tudi za prostovoljko leta. Prisluhnite.

Upokojena pediatrinja, primarijka Jasna Čuk Rupnik je skoraj 40 let delala v Zdravstvenem domu Logatec. Najprej je bila splošna zdravnica, večji del kariere pa priznana pediatrinja, vrsto let je bila tudi direktorica zdravstvenega doma. Po upokojitvi sta se z možem preselila na Kras in ostala dejavna. kot pediatrinja še pomaga na slovenski Obali, vključena je v Univerzo za tretje življenjsko obdobje, skrbi za zadostno količino gibanja in še bi lahko naštevali. Svojo upokojitev označuje kar za preporod.

Ve pa, da upokojitev lahko prinese tudi krizo. Kot pojasnjuje, v odraslo življenje prinašamo tudi travme iz otroštva.  Če so ljudje živeli v nezaupanju, nasilju, bili zlorabljeni, če niso predelali izgube ljubljene osebe in podobno, težko delujejo že v službah. Ko pa se enkrat upokojijo, se lahko zgodi, da v njihovem svetu nastane praznina, ki so jo prej polnili z delom. Pomembno je, da to ravnanje prepoznamo, razmislimo in poiščemo pomoč. Poslušaj.

Škocjanske jame niso samo naša, pač pa tudi svetovna dediščina, na fotografijah jih lahko do 4. marca občudujemo v Knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici. Njihov avtor je naravovarstveni nadzornik v Parku Škocjanske jame Borut Lozej.

Kot je povedal, jame občuduje že od otroštva, jamarskemu društvu pa se je pridružil v študentskih letih in se hitro lotil tudi fotografiranja. Začel je z dokumentarno fotografijo, svoje mojstrstvo pa v letih tako izpopolnil, da je bil za umetniške fotografije podzemnega sveta večkrat nagrajen doma in v tujini. Razstavo, ki je na ogled v Ilirski Bistrici, je naslovil Odstiranja. “Ker v jamah ni dnevne svetlobe, jih osvetljujemo in s tem vedno nekaj odstremo.” Poslušaj.  

Statistični urad RS je v sredo objavil nove podatke o slovenskih statističnih regijah. Primorsko-notranjsko regijo sestavljajo občine Cerknica, Loška dolina, Bloke, Postojna, Pivka in Ilirska Bistrica. V njej je leta 2022 živel najmanjši delež celotnega prebivalstva Slovenije, 2,5 odstotka. Med vsemi je naša regija najredkeje poseljena, na kvadratni kilometer živi 37 ljudi.

Po površini je največja občina v regiji Ilirska Bistrica, ki obsega tretjino regije in je druga največja občina v državi, največ prebivalcev, skoraj tretjina, pa je živelo v občini Postojna.

Stopnja delovne aktivnosti je bila v naši regiji najvišja, in sicer 73,4-odstotna. Največja je bila tudi razlika med stopnjama delovne aktivnosti po spolu. Pri moških je bila 78,6-odstotna, pri ženskah pa 67,5-odstotna.

Objavljamo sporočilo za javnost, ki so ga poslali iz štaba CZ za Notranjsko.

SPOROČILO ZA JAVNOST – ODZIV POVELJNIKA CZ ZA NOTRANJSKO SANDIJA CURKA NA PISMO, KI GA JE JAVNOSTI PREK ODVETNICE POSREDOVALA DRUŽINA ŽGAJNAR GLEDE IZJAVE SANDIJA CURKA IZREČENE V ČETRTEK, 22.2.2024:

»Žal je človek pokazal svojo neumnost in to narava zelo težko sprejema.«

ODZIV SANDIJA CURKA:

Mojo izjavo si družina napačno razlaga. Ne nanaša se direktno na lastnika kmetije Žgajnar, ampak sem govoril na splošno o človeški neumnosti, ki pripelje s svojimi dejanji do tega, da narava na koncu nosi posledice naših napačnih ravnanj. Živimo v času, ko imajo v interesu kapitala, naša ravnanja   negativne posledice v naravi in s tem sami sebi uničujemo življenjski prostor. Govoril sem torej generalno o človeku in ne osebno o gospodu Žgajnarju.

V pristojnosti inšpekcijskih služb in policije pa je iskanje odgovornosti za dejanje, ki se je zgodilo in posledice katerega so že vidne v naravi.

Dejstvo je, da se je ekološka nesreča zgodila na kmetiji Žgajnar. Prizadela je njihovo družino in njihovo dejavnost, a tudi naravo, ki bo zdaj nosila posledice. Na tem primeru se lahko naučimo, kako potreben je stalni nadzor inšpekcijskih služb, če želimo ohraniti naravo tudi za naše zanamce.

Danes ob 14. uri smo prejeli informacijo z Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, da je voda z visokimi koncentracijami gnojnice že pritekla do Malega Otoka. Pričakuje se, da bo danes v nočnih urah ali jutri zjutraj v reki Pivki pred Postojnsko jamo. Zaskrbljenost vzbujajo tudi podatki, da je vsebnost kisika v reki Nanoščici izredno nizka in da so koncentracije gnojnice v vodotoku še vedno visoke.

V Postojni, 23. februarja 2024                                                                                                                                            Sandi Curk