Društvu univerza za tretje življenjsko obdobje Logatec je tem študijskem letu uspelo zagnati tudi moško sekcijo. Razpisali so prijave na mizarsko delavnico, ki jo vodi Marjan Cirman, upokojeni inženir lesarstva, ki ima izreden občutek za les in ljudi. Marjan Cirman pravi, da je bilo skupino nekoliko težje oblikovati, saj je moških, ki se družijo manj kot žensk. Na delavnico se je kljub temu prijavilo sedem udeležencev, pet jih delavnico redno in z veseljem obiskuje. Sestajajo se dvakrat mesečno v mizarski delavnici Vzgojno varstvenega centra pod Sekirico v Logatcu. Izdelali bodo nekaj uporabnih lesenih izdelkov in tako krepili svoje ročne spretnosti in duha. V DUTŽO Logatec se zavedajo pomena vseživljenjskega učenja za oba spola, pa tudi pomembnosti tkanja socialnih vezi in občutka pripadnosti, ki ga nudijo takšne skupine.  Kaj vse izdelujejo in kakšen je odziv na delavnico, nam je povedal mentor Marjan Cirman.

Na današnji dan leta 1883 se je v  Selščku nad Cerknico rodil Maksim Gaspari. Mati mu je umrla, ko je bil še majhen, kar je izredno vplivalo na njegovo nadaljnjo življenjsko pot. Oče, po rodu Furlan,  ga je poslal k teti, da bi obiskoval realko v Ljubljani, a je teta vztrajala, naj se posveti trgovskemu poklicu in ga zato odpeljala k trgovcu Murniku v Kamnik. 

In res je med letoma 1896-1899 tam služboval kot trgovski pomočnik. Kot reklama za izložbo je takrat nastala sličica Slanik, ki jo v izložbi trgovine opazil Josip Nikolaj Sadnikar. Zavzel se je za mladega, slikarsko nadarjenega fanta. Napotil ga je najprej v Ljubljano, kasneje pa na Dunaj, in ga ves čas gmotno in moralno podpiral. Josip Nikolaj Sadnikar je bil veterinar v Kamniku, zbiratelj etnografskih, arheoloških in kulturno zgodovinskih predmetov, ki je leta 1893 v svoji hiši v Kamniku osnoval največji slovenski zasebni muzej. Med Sadnikarjevimi prijatelji so bili poleg Maksima Gasparija, ki ju je do mecenove smrti vezalo najprisrčnejše prijateljstvo, še drugi slovenski slikarji: Ferdo Vesel, Ivana Kobilca, Stane Cuderman, Miha Maleš, pa tudi hrvaški kipar Ivan Meštrović. 

Slikarstvo je nato Gaspari študiral na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju pri profesorju Rudolfu Bacherju. Na Dunaju je bil med ustanovitelji jugoslovanskega umetniškega kluba Vesna. Leta 1907 se je dodatno izpopolnjeval v Münchnu, nato se je vrnil domov in med letoma 1908 in 1911 odprl atelje pri Sadnikarju v Kamniku. Do leta 1928 je Gaspari na ljubljanskih srednjih šolah poučeval risanje, nato pa služil do upokojitve kot restavrator v Etnografskem muzeju v Ljubljani. In tudi tam se je srečeval z narodnim blagom, nošami in običaji. 

Gasparijeva umetnost je bila vseskozi naslonjena predvsem na domačo folkloro. Na začetku svoje kariere je še ustvarjal pod vplivom secesijske stilizacije, skozi osebni razvoj pa so njegove poteze postale slikovitejše, barvni toni vedno bolj umirjeni, a kot eden izmed glavnih motivov so ga še vedno spremljali krajina, portreti in motivi iz slovenske folklore. Kot restavrator v Etnografskem muzeju se je vseskozi srečeval z raznovrstnim narodnim blagom, nošami in običaji.

Za svoja umetniška dela je leta 1953 prejel Prešernovo nagrado. Kot eno izmed najbolj znanih njegovih del so vsekakor ilustracije za knjigo Slovenske narodne pravljice. Za svoje ilustracije je prejel tudi Levstikovo nagrado. Bil je tudi stalni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Umrl je 14. novembra 1980 v 98. letu starosti. 
 

Na Maksima Gasparija so v njegovem rojstnem Selščku zelo ponosni. Ob 130-letnici rojstva so mu sredi vasi postavili spomenik, delo akademske kiparke Milena Braniselj. Da je Selšček Gasparijeva vas, pa pričajo tudi hišne številke z Gasparijevimi motivi. Ne dolgo nazaj so, tako kot vsako leto, pripravili Gasparijev nočni pohod, Cerkničan Robert Kužnik pa je že lani izdelal repliko njegovih jaslic.

Vir: museums.si in arhiv Radia 94

Domačinom iz Loške doline in še posebej iz bližnjih Kozarišč ni vseeno, kako živi oziroma sameva grajski kompleks Snežnik. V pristavah gradu Snežnik bo to soboto potekal že četrti Grajski pu(n)kt s številnimi ustvarjalci in spremljajočim dogajanjem. Dogodek bo potekal v organizaciji Festivala plavajoči grad in Društva ljubiteljev gradu Snežnik, ki združujeta predvsem okoličane, in pomenita gonilni sili javnega diskurza o prihodnosti in namembnosti grajskega kompleksa. Pogovarjali smo se s predsednico društvo Natašo Mele, ki pravi, da je pomembno, da pristojni signale za oživitev kompleksa dobivajo od domačinov.

Socialni oskrbovalec naj bi bil zaradi starajoče se populacije v Evropi poklic prihodnosti. Potrebe na trgu so iz dneva v dan večje, kar so prepoznal na  Ljudski univerzi v Postojni, na kateri do konca meseca vabijo vse, ki se vidijo v tem poklicu, k pridobitvi nacionalne poklicne kvalifikacije »socialni oskrbovalec na domu«.   

Občina Logatec namerava energetsko obnoviti še pet javnih stavb, ki so v njeni lasti: podružnični šoli Laze in Hotedršica; stavbo nekdanje šole v Rovtah, kjer zdaj domujejo knjižnica, glasbena šola in društva; v Dolnjem Logatcu stavbo, v kateri sta streho nad glavo našla komunalno podjetje in pihalni orkester; v Gornjem Logatcu pa Kulturni dom Tabor. Energetska sanacija vseh petih stavb je vredna kar milijon evrov, občina upa, da bo 80 odstotkov denarja zanjo dobila na razpisu.