Letošnji 11. december, mednarodni dan gora, dan, ko že šestič poteka tudi Festival Brati gore, je seveda drugačen kot vsi prejšnji. Omenjeni festival, ki vsako leto skuša povezati gore in kulturo, je poskrbel za marsikatero prijetno urico, ki je ponesla gorske navdušence v čudoviti svet gorske literature, pred gledališki oder, film ali v vrtinec drugih zvrsti, ki se tičejo kulture.
Za letošnji Festival Brati gore obujamo spomine na Anteja Mahkoto (27. 4. 1936 – 14. 12. 2018), ki je bil izvrsten alpinist, pa tudi fotoreporter, novinar in urednik. Leta 1966 sta skupaj s Petrom Ščetininom kot prva preplezala obraz Sfinge v Severni triglavski steni. Kasneje je o vzponu Ante Mahkota napisal znamenito knjigo Sfinga, iz katere je spodnji odlomek:
…
Peter pritegne vrvi, da kar letim za njim. Ko sva skupaj, nekaj čez opoldne je, mi poda še nekaj železja k tistemu, ki sem ga že izbil iz skale. Drži me na vrveh, ko se stegujem proti desni. Zagozda, na kateri je pripet, ko me varuje, se maje in resnično ni preveč varno, ko se za trenutek zdi, da me bo spodneslo.
Tisti meter, ki me loči do ozke razpoke, splezam na trenje. Nobenega oprimka ni, plezam tako, da so dlani in robovi podplatov kot prisesani k steni, pa zato ni nobene prave opore. Balet.
Kot bi bil prilepljen v steno, sem razkoračen in tipam naprej, dokler nad sabo ne najdem drobne razpoke, kamor zataknem nožek, tenek, oster klin. Tak je, kot rezilo tistega švicarskega oficirskega noža, tistega rdečega z belim križem.
Okrog vratu imam obešeno zanko in v zanki iz jekla za vzmeti zvito vponko. Vanjo vpnem klin, da ne bo odletel v globino, ko ga udarim in potem poskušam prvič pa drugič pa tretjič, pa vedno ne prime in končno ga toliko udarim, da prime za prst, več ne gre v skalo. Kolikor je prijel, je prijel, upognem ga s kladivom in v zvito uho zataknem fifija. Potem vtaknem nogo v streme, počasi pritisnem. Klin zdrži. Zravnam se in kar verjeti ne morem, ko mi Sfinga ponudi roko. Prijem, ki je zdaj pred mano, je tak, kot bi grabil ročko v telovadnici. Potegnem se in pristanem na tako široki polici, da se lahko zleknem.
»Zunaj sva!« zarjovem. »Tukaj bova bivakirala!«
V
Pozno popoldne pride za mano Peter. Hrane in vode imava za štiri dni. Zame ni nobenega dvoma, da bova tukaj prenočila.
Peter pa noče. Gre naprej. Zapodi se v previsno zajedo, na robu Sfinginega čela. Najprej dva klina, potem zagozda in potem se upre v zajedo in pleza prosto. Ti prekleti limel, kako močne roke ima. Pleza, kot bi se vzpenjal po lestvi, vse gre na moč, na roke, ki so strenirane, da bi kamen zdrobile v moko.
Fotografiram ga. Lep prizor, saj je skala že rdeča, ker bo sonce kmalu zašlo.
VI
Tri metre pod vrhom Sfinge Petru zmanjka vrvi. Štiridesetmetrca se je iztekla. Mora me počakati.
Tako se je zgodilo, da sem bil prvi, ki je prišel na vrh.
Sfinga?
Samo še skala s klini?
VII
Stojim na vrhu. Dolino je že zalil vijoličasti mrak. Peter rahlja vezalke, tako storim tudi jaz. Za sestop ni treba, da so gojzerji tako zelo zategnjeni.
Ponoči, še nocoj bova v Vratih. Vrnila se bova isti dan, kot sva odšla. Čez uro bova pri Studencu.
Plemenice se barvajo s plameni zadnjega sonca, ki se utaplja za Montaž v morje.
Štiri litre vode nama je ostalo. Stopim na rob in zlivam vodo čez previse. Še nikoli se ni zgodilo, da bi zlival vodo čez steno. Zdaj bo trajalo šest sekund, preden bodo kapljice razpršenega curka udarile ob prvo skalo. Pa se mi zdi, da jih slišiva kot zven kristalne čaše, ko se razbije.
Krst na Plemenicah.
Sfinga – hrepenenje naše mladosti, je izpolnjena.
Prav te dni je minilo deset let od predstavitve istoimenskega filma, ki je bil posnet po predlogi knjige Sfinga.
Ante Mahkota je bil pobudnik pohoda Sto žensk na Triglav, ki poteka že od leta 1966. Ideja se mu je porodila prav med vzponom na Sfingo. V osemdesetih letih je bil predsednik odbora akcije Podarim dobim (njen pobudnik je bil Evgen Bergant), ki je poskrbela za zbiranje denarja za slovenske športnike pod okriljem Smučarske zveze Slovenije.
Ali Žerdin, novinar, publicist in sociolog, je ob njegovi smrti pred dvema letoma zapisal:
Da je hotel do vrha, da je bil tekmovalen, pravi legenda. Nekoč je zapisal, da sodi med osvajalce nekoristnega sveta.
Ko sem ga kot otrok prvič srečal, sem bil premlad, da bi znal brati ljudi.
Ko sem ga zadnjič srečal, ni bil pri močeh. A je imel v očeh nenavaden ogenj.
To ni bil ogenj tekmovalnosti. Danes bi rekel, da je bil ogenj ponosa.
Ogenj ponosa v očeh človeka, ki je drugim pomagal zmagovati.
Za več informacij o Sfingi in Severni triglavski steni se lahko podate na spodnjo povezavo
… ali se potopite v branje knjige Sfinga. Ali pa katere druge knjige, ki se nam odkriva čarobni svet gora.
Čestitamo vsem planincem in planinkam, Planinskemu društvu Postojna pa se zahvaljujemo za poslano besedilo.
Foto: wikipedia
