Izšel je slovenski prevod najpomembnejšega botaničnega dela Baltazarja Hacqueta z naslovom Kranjske alpske rastline. Prvi raziskovalec slovenskih Alp, kirurg, prirodoslovec, botanik, mineralog, geolog, krasoslovec in univerzitetni profesor je delo Plantae alpinae Carniolicae v latinščini izdal leta 1782 na Dunaju. Gre za do sedaj še neprevedeno temeljno znanstveno delo o naših krajih, v katerem je avtor opisal 11 rastlin in glivo, ki rastejo v kranjskih Alpah in v Istri in ki so bile po njegovem mnenju nove, še neopisane .
To je že četrti prevod domoznanskega dela, neprecenljivega za slovensko zgodovino, ki sta ga v zadnjih letih v sozaložništvu izdala Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica in založba Maks Viktor, sta sporočila založnika. Prvi je bil prevod Temeljitega poročila o na Notranjskem ležečem Cerkniškem jezeru Franca Antona von Steinberga, drugo Hidrografska in fizikalna pisma s Kranjske Tobiasa Gruberja, tretja Oriktografija Kranjske Baltazarja Hacqueta, trenutno pa prevajajo Opis na najvišji ukaz Njegovega rimskocesar. in kralj. veličanstva Franca I. raziskanih redkosti narave, ki se nahajajo v vojvodini Kranjski Josepha Antona Nagla. Delo je iz latinščine prevedel Matej Petrič, Nada Praprotnik je napisala spremno študijo, izid sta uredila Marija Hribar in Tomaž Čeč.
Baltazar Hacquet je opisane rastline in glivo imenoval po krajih, po nahajališčih in jih tudi narisal. Nekateri herbarijski primerki so še vedno v zbirki, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Pri štirih semenkah (npr. triglavskemu svišču in triglavskemu dimku) mu prvenstvo odkritja in opisa pripada, ostale pa so bile opisane že prej. Hacquet je za Scopolijem glavni raziskovalec našega rastlinstva in naših krajev sploh in je prvi v svetovnem merilu, ki je opazil vpliv različne geološke podlage na razširjenost rastlin.
V pričujočem delu je opisal tudi štiri “triglavske cvetke”, kakor jih je imenoval botanik Tone Wraber: triglavski svišč, triglavski otavčič, triglavsko neboglasnico in triglavski petoprstnik. Knjiga pa morda najbolj slovi po tem, da je v njej Hacquet popisal skrivnostno in mitsko rožo Scabiosa trenta, ki jo je toliko časa po gorah zaman iskal Julius Kugy. Hacquetova risba na porumenelem papirju je v Julijske Alpe pripeljala mladega Juliusa Kugyja, ki je skrivnostno cvetlico dolgo iskal. Ni je našel. Uganko je razrešil avstrijski botanik Kerner, ki si je ogledal Hacquetov primerek Scabiosa trenta v tedanjem Kranjskem deželnem muzeju v Ljubljani. Ugotovil je, da Hacquet ni našel nove vrste, ampak je poimenoval že znano vrsto bledo obloglavko (Cephalaria leucantha), ki raste na Krasu in na skalovju v submediteranskem območju. Scabiosa trenta, ki jo je Hacquet nabral v gorah nad Trento, je bila le relikt iz toplejših medledenih dob, ko je termofilno rastlinstvo prodrlo v Alpe. Prav mogoče je, da je Hacquet našel zadnje primerke te vrste, njegovi nasledniki pa ne več, ker je rastlina na pobočjih Triglava že izumrla, sta zapisala urednika.
Slavni botanik, geolog in pionir alpinizma je neločljivo povezan s Triglavom. Malo je manjkalo, da bi kot prvi osvojil Triglav leta 1777. Naslednje leto je to uspelo štirim srčnim možem, sam pa je nato vrh osvojil 8. avgusta 1779 in nato še 23. julija 1782. Še vedno velja njegova upodobitev Triglava v delu Oriktografija Kranjske za prvo upodobitev nasploh, njegov vzpon na Triglav za prvi dokumentirani vzpon, Hacquet je bil tudi prvi, ki je izmeril višino Triglava
